PriSrčno pozdravljen/a!

Moje ime je Mojca Sajovic. Sem strastna in žareča podpornica vseh oblik življenja, pristne vseobsegajoče ljubezni, iskrenosti in iskrenih spontanih odnosov, svojstvenega izražanja človeka, globine razmišljanja, poguma v smislu zaupanja v sebe, sočloveka in v energijo iz katere izhajamo.

Sem uglašeno in čuječe predana mama dvema dečkoma. Sem neutrudna in vztrajna iskalka (brezpogojne) ljubezni in nenehne rasti v partnerskem odnosu, kar mi izmed vseh področij življenja najmočneje omogoča nenehen proces rasti zavesti.

Od malih nog sem sočutna sopotnica in občudovalka živali, narave in majhnih dnevnih čudežev, ki se mi razkrivajo ob globokem stiku s seboj, z višjim jazom povezanim s Stvarstvom in Virom energije iz katere(ga) smo vsi ustvarjeni.

Obožujem knjige že v smislu same zunanje podobe in tudi v smislu vsebine ter sporočilne moči, ki jo omogočajo. Ljubim slovenski jezik in njegovo energijo, s katero se umetniško udejanja. Ljubim glasbo in petje ter aktivnost telesa v vseh oblikah. Sem nenehno v procesu izobraževanja in učenja, moja radovednost je neusahljiva.

Ljubim življenje samo in raziskovanje le tega skozi svoj notranji svet in notranji svet sočloveka. Pri tem me navdihuje tudi dušna vsebina posameznika. Radovednost, zaupanje, pogum in sočutje so moj vsakodnevni pogon za raziskovanje vsega, kar nam omogoča sinhronost s seboj, z drugimi, z Zemljo in tistim nečim nevidnim, kar nas čudežno kreira, napaja, obdaja in povezuje. V povprečju sem dandanes izjemno dobro… 

* Sem LGBT prijazna psihoterapevtka….  https://legebitra.si/aktivnosti/psihosocialno-svetovanje-za-lgbtiq-osebe/#psihoterapevtke

Izobrazba in delovne izkušnje

2015–2017 Izpopolnjevanje iz Zakonske in družinske terapije                   
Teološka fakulteta v Ljubljani (Slovenija)
                            
2009–2011 Izobraževanje iz Realitetne terapije oz. Teorije izbire              
Inštitut za realitetno terapijo Kranj (Slovenija)
 
2005 Univerzitetna diplomirana socialna delavka                                         
Fakulteta za socialno delo Ljubljana (Slovenija)
 
2001–2005 Diplomirana socialna delavka                                                        
Fakulteta za socialno delo Ljubljana (Slovenija)
 
1998–2000 Organizatorka poslovanja v turizmu                                             
Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem Bled (Slovenija)
 
1994–1997 Turistični tehnik
 Srednja ekonomsko – turistična šola Radovljica (Slovenija)
 
1984 – 1993 Osnovna šola
Osnovna šola Davorina Jenka Cerklje na Gorenjskem (Slovenija)

4.1.2006–5.4.2020 Socialna delavka v Domu starejših občanov Preddvor (2009 – 2011, 2019 – 2020 vključno enota Naklo)

2005 Prostovoljka v Domu starejših občanov Preddvor

2001 Prostovoljka v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani

➾ 1998–2005 gostinska dela – natakarica, pomoč v kuhinji (študentsko delo)

Pa vendar, ni bilo vedno tako. V neki (za tuzemske okvire) ne tako daljni preteklosti nisem znala, zmogla in nekako niti smela povsem tako čutiti, doživljati, razmišljati, živeti in utripati v spodbudni, strastni, pozitivni energiji, kot želim, hočem in zmorem danes. Med (nezavednim) takrat in danes je minilo 30 let zavestnega, trdega, mestoma mučnega dela na sebi. Brezup, določene povsem neperspektivne (otroške) pretekle izkušnje in s tem povezana prepričanja, razmišljanja, vedenja in pravzaprav vse nemogoče, sem z ozaveščanjem, voljo, pogumom, trmo, radovednostjo, z zaupanjem v sebe in v tisto nekaj nevidnega nad nami, s spuščanjem in odpuščanjem prekompostirala in požlahtnila v mogoče, v hvaležnost in v dobro. Močan mejnik začetka zavedanja sebe, svojih globin, notranjih svetlih in temnih delov sebe postavljam v svoje 17 leto. Tedaj sem, v začetku 3. letnika srednje šole (danes zavestno temu rečem), nezavedno izbrala depresiranje (medicinska diagnoza – depresija). Zdravstveni sistem je skupaj s farmakologijo zdravil moj ”padec v depresijo” z močnimi antidepresivi. Prepričevali so me, da sem na to bolezen obsojena za celo življenje, bližnji pa so prestrašeno in z alternativnimi pomočmi skušali razumeti kaj se mi je, poprej radoživi in radostni deklici, zgodilo. Panični napadi, ležanje v popolnem brezupu, sončen dan, ki ga vidiš kot noč, dnevi brez mladostnih sanjarij in prihodnosti, razboleto in nefunkcionalno telo,…vse to mi je več kot poznano. Kaj takšnega, kar se je zgodilo, si nikdar do tedaj nisem predstavljala zase. Niti za svojo prihodnost ne. In prav nek notranji glas me je vseskozi gnal za tem, da to ne bo moj konec, da to ne bo moja večna zgodba življenja in da to nisem in ne želim biti jaz. ”Si/Sem več kot depresija…!”, sem slišala govoriti svojo dušo. Sama sem se izvlekla iz nje. Sledila sem intuiciji, postopoma zavrgla uradno zdravljenje (in pesti tablet) in se začela poglabljati v sebe, v svoje misli, v svoje telo in čustva, v svojo preteklost. Nešteto ur sem presedela s seboj, se samoizpraševala, vrednotila preteklost in dogodke v njej povezane s sebo ter prihajala do določenih resnic dušne in tuzemske preteklosti (ter s tem povezanimi zlorabami in travmami). Ozaveščala sem, kaj me je gnalo v tako globoko žalost in brezup. Kaj vse ni odžalovano! A tam se je notranje potovanje šele zares začenjalo. (Prva) Ljubezen, ki sem jo skusila tako pristno, iskreno in čisto, se je sesuvala tako boleče, da tega zdravo nisem zmogla zdržati. Olajšanje so prinesle le zareze v samo sebe, pa vendar okolice to nekako ni prestrašilo ali predramilo. Samopoškodovanja niso znali razbrati kot klica na pomoč. Telo je bilo izčrpano in nekaj let kasneje sem dobila še diagnozo – Chronova bolezen. Tudi tega stanja v procesu zdravljenja z zahodno medicino, v katerem sem bila dejansko poskusni zajček določenih zdravnikov, nisem želela sprejeti. Tihi glas v meni je postajal vse glasnejši – ”To nisi ti, Mojca…ta bolezen nisi ti”. Opustila sem zdravljenje, maltretiranje svojega telesa s poskusnimi predpisanimi dietami, tablicami tablet in se še globlje, še bolj čuječe in zavestneje spustila v sebe ter ”kopala in brskala’. Ogromno prebranih knjig (strokovna, duhovna in druga literatura za osebno rast in razumevanje sebe), ki so me poiskale, študij socialnega dela, kasneje raznoraznih terapevtskih pristopov, delavnic, izobraževanj… Vse to me je vse bolj prebujalo v pristnost, v iskanje svojih pozabljenih in zatrtih delov sebe kot duhovnega, psiho-socialnega, zavestnega bitja. Močan doprinos k rasti zavesti vseskozi omogoča tudi vloga partnerke in vloga mame dvema sinovoma, ki jima energije nikoli zares ne zmanjka. Zavestno skrbim, da sta sočutno sprejeta, ljubljena in je njuna energija pretočna. Še vedno radovedno in zavzeto ”kopljem”, se globoko spoznavam in s spoznanji podpiram druge na njihovi poti raziskovanja samih sebe. To sedaj sem jaz. Duša in srce prikimavata. 

Poleg tega, da sem ponosna na svojo serpentinasto prehojeno pot in vse svoje zdrse na njej, sem hvaležna življenju, ki me vse bolje uči poskrbeti tudi zase. Tako z vidika ohranjanja energije, ki je ne trosim več kar vsepovprek, kot z vidika, da se brez slabe vesti prepustim darovom življenja.

Ta spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje vaše izkušnje brskanja in za zagotavljanje pravilnega delovanja strani. Z nadaljevanjem uporabe te strani potrjujete in sprejemate uporabo piškotkov.

Sprejmi vse Sprejmi samo potrebne